Deklarativni označevalni jezik, znan tudi kot opisni ali semantični označevalni jeziki, so različice označevalnih jezikov, kjer jezik opisuje samo tisto, kar bi moralo se pojavi, vendar ne podrobno opisuje, kako, prepušča tolmaču, da definira s pomočjo nečesa, kot je standardni vzorec oblikovanja ali z uporabo sekundarnega sloga jezik.
Technipages pojasnjuje deklarativni označevalni jezik (DML)
Eden od primerov DML je HTML, v izvirnem jeziku HTML pripne le oznake, ki določajo, kaj je priloženo besedilo, npr. če so v
ali če so v aitd., to prepušča tolmaču (brskalniku v primeru HTML), da se odloči, kam naj postavi elemente na stran. Sodobni HTML(5) se razlikuje, saj dodaja nove oznake, ki niso povsem deklarativne narave, kot je npr. oz zaradi česar je priloženo besedilo poševno in krepko.
XML (eXtensible Markup Language) je odličen primer DML. V XML je vsa vsebina razvrščena v oznake, ki so zgolj opisne, v nekaterih izvedbah imajo lahko imena oznak pomene, vendar so ti pomeni zgolj za človeško berljivost. XML naj bi bil kar se da prilagodljiv glede poimenovanja, sam standard ne predstavlja poimenovanja sploh omejitve in je mišljen kot okvir za jezik, na katerem se gradi, saj je takšen XML idealen za uporabo v API-ji.
Pogoste uporabe deklarativnega označevalnega jezika (DML)
- Deklarativni označevalni jezik je lahko znan tudi kot opisni ali pomenski označevalni jezik.
- Deklarativni označevalni jeziki se uporabljajo za označevanje delov dokumenta in ne za zagotavljanje posebnih navodil, kako jih je treba obdelati.
- Deklarativni označevalni jeziki spodbujajo avtorje, da pišejo na način, ki opisuje gradivo konceptualno, ne pa vizualno.
Pogoste zlorabe deklarativnega označevalnega jezika (DML)
- Deklarativni označevalni jezik je daljši izraz za označevalne jezike.