Omrežna nevtralnost je ena od glavnih pri uporabi interneta (vendar ne nesporno) načela. Narekuje, da morajo ponudniki internetnih storitev vse internetne komunikacije obravnavati enako. To je treba storiti brez zaračunavanja različnih tarif glede na to, kaj uporabnik dostopa v omrežju ali od kod.
To pomeni, da ponudniki internetnih storitev ne bi smeli blokirati, upočasniti ali dodatno zaračunavati uporabnikom dostopa do določenih spletnih mest ali storitev. Brez internetne nevtralnosti bi lahko ponudniki internetnih storitev na primer podpisali pogodbo z Vimeom in nato prisilno upočasnili internetne hitrosti, ki jih zagotavljajo uporabnikom, ki uporabljajo YouTube namesto Vimea. Ali katero koli drugo spletno mesto za gostovanje videa.
Sam izraz je leta 2003 skoval študent medijskega prava Tim Wu in ni vplival na to, kaj lahko končni uporabnik izbere za filtriranje na svojem koncu. Z drugimi besedami, uporabniško konfigurirani podrejeni bloki so v redu. Kljub temu, če bi ponudnik internetnih storitev uvedel prepoved vsebine za odrasle, bi to kršilo nevtralnost omrežja.
Treba je omeniti, da nevtralnost omrežja ni zakon povsod in se dejansko ne uveljavlja na enak način. Na primer, izraz in definicija sta bila v ZDA na udaru kritik že od 90. let. Leta 2019 je predstavniški dom sprejel zakon Save the Internet act, da bi uporabnikom širokopasovnega interneta zagotovil enak dostop do spletnih vsebin. Ta zakon ni sprejel senata in je bil pod Trumpovo administracijo v celoti razveljavljen. Argumenti glede nevtralnosti omrežja so po vsem svetu približno enaki.
Težave in prednosti nevtralnosti omrežja
Kot že omenjeno, bi morebitno pospeševanje prometa za eno spletno mesto in upočasnitev za drugo lahko resno vplivalo na uporabniško izkušnjo. Če bi to zahtevali ponudniki internetnih storitev, bi to pomenilo neizogibno grožnjo njihovi svobodi uporabe storitve, ki jo plačujejo. Medtem ko se v bistvu zdi neškodljivo, da bi na primer ponujali višje hitrosti zlasti za Netflix, je daljnosežnejši učinek te vrste posebnega "dogovora" izjemno negativen. Lahko vpliva na sposobnost določenih spletnih mest, da tekmujejo z drugimi. Ponudniki internetnih storitev bi lahko na primer neposredno vplivali na sposobnost spletnih podjetij, da ostanejo konkurenčna.
Druga težava je možna diskriminacija glede na naslov IP – ali popolna cenzura brez nevtralnosti omrežja. Nekatere države, kot so Kitajska, Rusija in Severna Koreja, se s tem aktivno odkrito ukvarjajo. Na primer, menijo, da njihovi ponudniki internetnih storitev blokirajo vladna spletna mesta držav, kar je nesprejemljivo. V primeru Kitajske so ponudniki internetnih storitev v veliki večini v državni lasti (ali vsaj nadzorovano) in ne del kakršnega koli prostega trga. To pomeni, da lahko uvedene prepovedi segajo vse do blokiranja določenih iskalnih izrazov uporabnikov. Priljubljen primer je znani pokol na Trgu nebeškega miru na Kitajskem 4. junija 1989. Iskanje informacij o dogodku na Kitajskem je težko, saj so iskanja pogosto blokirana, rezultati filtrirane in informacije, ki so javno dostopne v preostalem svetu, na Kitajskem niso dostopne sama.
To je eden najboljših primerov zakaj nevtralnost omrežja (ali nekaj čim bližje temu) je potrebno, če bo internet še naprej uspešen vir informacij in komunikacije.
Slabosti nevtralnosti omrežja
Relativno skromne slabosti nevtralnosti omrežja se ponavadi skrčijo na to, kar pride iz žepov končnih uporabnikov. Brez nevtralnosti omrežja bi bilo mogoče podpisati pogodbe s ponudniki internetnih storitev, ki na primer ne zaračunavajo ali zaračunavajo manj za uporabo samo Netflix in YouTube. Uporabniki, ki uporabljajo samo ta spletna mesta, lahko dobijo bistveno cenejšo ponudbo in na koncu plačajo manj. Toda ta nastavitev je v glavnem teoretična, saj jih ni veliko (če kateri) primeri tega delovanja.
V teoriji bi lahko ponudniki internetnih storitev brez pavšalne uporabnine namesto nevtralnosti omrežja prešli na pristojbine na podlagi spletnega mesta. Tako bi lahko bila spletna mesta, ki uporabljajo veliko prometa, na primer spletna mesta za pretakanje, "kaznovana" z dražjimi. Upodabljanje virov, kot je Wikipedia, je brezplačno ali skoraj brezplačno. To je ravno nasprotno od zgornjega primera, vendar bi nekaterim uporabnikom koristilo na račun drugih.
Bolj splošno pozitivno bi bila možnost, da se določeni viri v celoti brezplačno uporabljajo. Na primer, akademska ali raziskovalna mesta in mesta, ki veljajo za javno dobro, bi morala biti lažja dostopen za gospodinjstva z izjemno nizkimi dohodki, ki si morda ne morejo privoščiti plačila "premije" za pretakanje strani. Tudi to je teoretični primer in prinaša izzive. Na primer, kdo odloča, katera spletna mesta naj bodo brezplačna ali so v javno dobro?
Zaključek
Nevtralnost omrežja je razmeroma preprost koncept, ki ga obkrožajo številni kompleksni pogledi. Veliko mnenj pa se skrči na sprejemanje regulacije ali dopuščanje odločanja prostemu trgu. To v veliki meri pojasnjuje, zakaj je vprašanje v ZDA tako polarizirano. Kakšno je vaše mnenje o tej temi? Delite svoje misli v komentarjih.